Skupaj s klubskimi kolegi smo se 3. januarja udeležili treninga v Lignanu (Italija), kjer je svoj zelo glasen prihod napovedala ruska članska reprezentanca. In resnično so tam tudi bili. Čeprav morda trening na prvi pogled ni bil nič posebnega, sam gledam na zadevo drugače - že 3. januarja, takoj po praznikih, sem se lahko zagrabil z najboljsimi Rusi, ki so noslici evropskih, svetovnih in olimpijskih medalj. Na tem treningu smo že lahko na nek način ‘preverili’; kaj smo se novega naučili in ‘odnesli’ s priprav na Japonskem. Občutki niso bili slabi, edino nekoliko počasen sem bil po nekajdnevnem počitku med prazniki.

Slab teden kasneje, 9. januarja, sem nastopil na pokalu »Pohorski Bataljon« v Slovenski Bistrici, kjer so prvič uvedli novo pravilo, ki v napadu prepoveduje kakršnekoli prijeme z roko pod pasom (tekmovalec je v nasprotnem primeru kaznovan z diskvalifikacijo). Moram priznati, da sem imel z novim pravilom kar nekaj težav…. do finala sem nasprotnike odpravil dokaj gladko, v finalu pa me je napaka stala prvega mesta.

Sledile so priprave v Mittesillu (Avstrija), kjer se je zbrala praktično vsa elita evropskega juda. Na treh teniških igriščih prekritih z blazinami se je borilo preko 700 judoistov!!!
Pred državnim prvenstvom (23. januar) sem treniral še v Raurisu (prav tako Avstrija). Omenjena trening kampa sta že tradicionalno usidrana v moj januarski plan že vrsto let. Kot zanimivost – zadnjih osem let zapored praznujem rojstni dan, ki ga imam 20. januarja v Raurisu.  Priprave v Raurisu so v prvi vrsti namenjene mladincem in kadetom. Tako so dopoldanski treningi namenjeni večinoma vadbi tehnike, ki jo kažejo posamezni trenerji ali aktualni tekmovalci iz različnih držav, popoldan pa so na sporedu borbe…..

Na državnem prvenstvu sem se dobro odrezal, saj vse do finala nisem imel večjih težav, toda tiste prave forme še nisem čutil. V finalu mi je nasproti stal klubski kolega Jesenko Četić, s katerim se zelo dobro poznava, saj skupaj trenirava že dolgo časa. Potem ko sem v drugi minuti povedel na yuko, prednosti nisem več izpustil iz rok, kljub dvema zelo nevarnima napadoma Cetića. Na koncu sem se prvič veselil naslova državnega prvaka do 81 kg. 