To je bil moj četrti ‘obisk’ domovine juda. Tako sem leta 2003 nastopil na svetovnem prvenstvu v Osaki, konec leta 2004 sem treniral skoraj mesec dni na univezi Tsukuba in Tokai, zaradi odličnih rezultatov, ki so bili ‘posledica’ treninga sem se na Japonsko vrnil nato že maja 2005 vendar takrat trening ni dal tako dobrih rezultatov kot pred pol leta.

Trdno sem prepričan, da mi trening na Jponskem skoraj stoodstotno zagotavlja napredek, odvisno je le, v kolikšnem časovnem razmiku se posameznik ‘poslužuje’ obiska Japonske. Iz svojih izkušenj lahko povem, da sem bil po prvih pripravah na Japonskem leta 2004 v izjemni formi, saj je borba z Japonci nekaj popolnoma drugega kot borba z drugimi. Gre predvsem za klasične principe in tehniko juda, ki jih znajo Japonci bistveno bolje uporabljati kot ostali judoisti po svetu.

S kolego Matjažem Cerajem (+100 kg) sva se najprej udeležila velike nagrade »Cano Cup« v Tokiu, kjer sem prvič nastopil v kategoriji do 81 kg na tako visoki ravni. Za prvo borbo mi je žreb namenil Francoza Janinnea Antonia, ki je dober tekmovalec (sicer pa tako ali tako noben Francoz ni slab), toda vseeno sem ga premagal - predčasno z ipponom. V drugi borbi sem (opa!) naletel na kasnejšega zmagovalca, Britanca Burtona. Še nekaj sekund do konca nobeden od naju ni imel nobene prednosti oziroma sva oba prejela po tri shide (kazni), potem pa je odločilna, četrta kazen, na žalost najprej doletela mene. Ker nisem bil dovolj pazljiv pri prijemanju garda je Britanec prišel do prioritetnega garda – ni mi preostalo drugega, kot da se zelo očitno postavim v defenzivo. Sodniki so mojo potezo po najnovejših pravil takoj kaznovali z zadnjo kaznijo in zmago je odnesel Burton. Sam pa sem po tej izkušnji sklenil, da se dokončno posvetim tekmovanju v novi kategoriji – do 81 kilogramov!

Po končanem tekmovanju sva se udeležila štiridnevnih priprav v »KODOKANU«, ki velja za nekakšna zibelka juda (tam se enkrat tedensko zbere in treninra vsa japonska ’smetana’). Na pripravah so ostali praktično vsi tekmovalci, ki so nastopili na »Cano cupu«. Sledila je selitev na univerzo TSUKUBA, ki je na obrobju Tokia. Tam sva trenirala pod vodstvom dolgoletnega prvega moža japonske reprezentance, gospoda HIROTAKA OKADA. Vsak dan smo imeli ob 7. uri zjutraj najprej kondicijski trening, nakar je temu sledilo celo popoldne juda, večinoma so bile to borbe.

Na Japonskem me vedno znova očara njihova »mehkoba«, ki jo uporabljajo v borbi; gre za to, da resnično znajo uporabiti le toliko moči, kot jo je za določeno tehniko potrebne. Na drugi strani se večina Evropejcev in ostalih bori(mo) preveč na moč. Japonci so tudi hitrejši in medetm ko se človek privaja na njihov stil borjenja, se lahko nauči veliko stvari. Vadbo tehnike mi verjetno sploh ni treba izpostavljati - brez težav sem lahko vadil tehniko z Japoncem, ki je kar precej težji. Najbolj me je razveselilo, ker sem med bivanjem na Japonskem ponovno začutil tisto pravo motivacijo in željo po borbi, ki je mogoče že nekaj časa nisem občutil. V borbah sem užival, pa čeprav so bili treningi na trenutke naporni ‘za umret’. 