Skupaj s klubskimi kolegi smo se 3. januarja udeležili treninga v Lignanu (Italija), kjer je svoj zelo glasen prihod napovedala ruska članska reprezentanca. In resnično so tam tudi bili. Čeprav morda trening na prvi pogled ni bil nič posebnega, sam gledam na zadevo drugače - že 3. januarja, takoj po praznikih, sem se lahko zagrabil z najboljsimi Rusi, ki so noslici evropskih, svetovnih in olimpijskih medalj. Na tem treningu smo že lahko na nek način ‘preverili’; kaj smo se novega naučili in ‘odnesli’ s priprav na Japonskem. Občutki niso bili slabi, edino nekoliko počasen sem bil po nekajdnevnem počitku med prazniki.

Slab teden kasneje, 9. januarja, sem nastopil na pokalu »Pohorski Bataljon« v Slovenski Bistrici, kjer so prvič uvedli novo pravilo, ki v napadu prepoveduje kakršnekoli prijeme z roko pod pasom (tekmovalec je v nasprotnem primeru kaznovan z diskvalifikacijo). Moram priznati, da sem imel z novim pravilom kar nekaj težav…. do finala sem nasprotnike odpravil dokaj gladko, v finalu pa me je napaka stala prvega mesta.

Sledile so priprave v Mittesillu (Avstrija), kjer se je zbrala praktično vsa elita evropskega juda. Na treh teniških igriščih prekritih z blazinami se je borilo preko 700 judoistov!!!
Pred državnim prvenstvom (23. januar) sem treniral še v Raurisu (prav tako Avstrija). Omenjena trening kampa sta že tradicionalno usidrana v moj januarski plan že vrsto let. Kot zanimivost – zadnjih osem let zapored praznujem rojstni dan, ki ga imam 20. januarja v Raurisu.  Priprave v Raurisu so v prvi vrsti namenjene mladincem in kadetom. Tako so dopoldanski treningi namenjeni večinoma vadbi tehnike, ki jo kažejo posamezni trenerji ali aktualni tekmovalci iz različnih držav, popoldan pa so na sporedu borbe…..

Na državnem prvenstvu sem se dobro odrezal, saj vse do finala nisem imel večjih težav, toda tiste prave forme še nisem čutil. V finalu mi je nasproti stal klubski kolega Jesenko Četić, s katerim se zelo dobro poznava, saj skupaj trenirava že dolgo časa. Potem ko sem v drugi minuti povedel na yuko, prednosti nisem več izpustil iz rok, kljub dvema zelo nevarnima napadoma Cetića. Na koncu sem se prvič veselil naslova državnega prvaka do 81 kg. 

To je bil moj četrti ‘obisk’ domovine juda. Tako sem leta 2003 nastopil na svetovnem prvenstvu v Osaki, konec leta 2004 sem treniral skoraj mesec dni na univezi Tsukuba in Tokai, zaradi odličnih rezultatov, ki so bili ‘posledica’ treninga sem se na Japonsko vrnil nato že maja 2005 vendar takrat trening ni dal tako dobrih rezultatov kot pred pol leta.

Trdno sem prepričan, da mi trening na Jponskem skoraj stoodstotno zagotavlja napredek, odvisno je le, v kolikšnem časovnem razmiku se posameznik ‘poslužuje’ obiska Japonske. Iz svojih izkušenj lahko povem, da sem bil po prvih pripravah na Japonskem leta 2004 v izjemni formi, saj je borba z Japonci nekaj popolnoma drugega kot borba z drugimi. Gre predvsem za klasične principe in tehniko juda, ki jih znajo Japonci bistveno bolje uporabljati kot ostali judoisti po svetu.

S kolego Matjažem Cerajem (+100 kg) sva se najprej udeležila velike nagrade »Cano Cup« v Tokiu, kjer sem prvič nastopil v kategoriji do 81 kg na tako visoki ravni. Za prvo borbo mi je žreb namenil Francoza Janinnea Antonia, ki je dober tekmovalec (sicer pa tako ali tako noben Francoz ni slab), toda vseeno sem ga premagal - predčasno z ipponom. V drugi borbi sem (opa!) naletel na kasnejšega zmagovalca, Britanca Burtona. Še nekaj sekund do konca nobeden od naju ni imel nobene prednosti oziroma sva oba prejela po tri shide (kazni), potem pa je odločilna, četrta kazen, na žalost najprej doletela mene. Ker nisem bil dovolj pazljiv pri prijemanju garda je Britanec prišel do prioritetnega garda – ni mi preostalo drugega, kot da se zelo očitno postavim v defenzivo. Sodniki so mojo potezo po najnovejših pravil takoj kaznovali z zadnjo kaznijo in zmago je odnesel Burton. Sam pa sem po tej izkušnji sklenil, da se dokončno posvetim tekmovanju v novi kategoriji – do 81 kilogramov!

Po končanem tekmovanju sva se udeležila štiridnevnih priprav v »KODOKANU«, ki velja za nekakšna zibelka juda (tam se enkrat tedensko zbere in treninra vsa japonska ’smetana’). Na pripravah so ostali praktično vsi tekmovalci, ki so nastopili na »Cano cupu«. Sledila je selitev na univerzo TSUKUBA, ki je na obrobju Tokia. Tam sva trenirala pod vodstvom dolgoletnega prvega moža japonske reprezentance, gospoda HIROTAKA OKADA. Vsak dan smo imeli ob 7. uri zjutraj najprej kondicijski trening, nakar je temu sledilo celo popoldne juda, večinoma so bile to borbe.

Na Japonskem me vedno znova očara njihova »mehkoba«, ki jo uporabljajo v borbi; gre za to, da resnično znajo uporabiti le toliko moči, kot jo je za določeno tehniko potrebne. Na drugi strani se večina Evropejcev in ostalih bori(mo) preveč na moč. Japonci so tudi hitrejši in medetm ko se človek privaja na njihov stil borjenja, se lahko nauči veliko stvari. Vadbo tehnike mi verjetno sploh ni treba izpostavljati - brez težav sem lahko vadil tehniko z Japoncem, ki je kar precej težji. Najbolj me je razveselilo, ker sem med bivanjem na Japonskem ponovno začutil tisto pravo motivacijo in željo po borbi, ki je mogoče že nekaj časa nisem občutil. V borbah sem užival, pa čeprav so bili treningi na trenutke naporni ‘za umret’. 