Na Dunaju sem bil v prvem krogu prost, zato sem čakal na zmagovalca dvoboja med Poljakom Lukasom Blachom in Brazilcem Eliasom Nacifom. Slednji je bil v tej borbi uspešnejši, zato sem se v naslednjem dvoboju srečal iz oči prav z njim.

Brazilec je na začetku povedel z yukom (5 točk), a sem kmalu uspel izid poravnati. Ker je moj nasprotnik po polovici borbe kazal očitne znake utrujenosti, sem to skušal čim bolje izkoristiti, zato sem napadal z namenom, da bi mu sodniki dodelili kazen za neaktivnovst. A, kot se je izkazalo, sem se nekoliko uštel; kazen so na moje veliko začudenje (in ne samo na moje) dodelili meni! Pojasnilo se je glasilo, da sem nasprotnika izrival izven borilnega prostora.V nadaljevanju je dobil še eno kazen za neaktivnost tudi Nacif in tako se je borba zaključila neodločeno. Sledil je podaljšek, tako imenovani ‘golden score’, ki traja tri minute - še vedno sem napadal z mislijo, da lahko zaključim dvoboj sebi v prid, če dobi Brazilec še eno kazen. Toda kazni mu niso in niso hoteli dati. Zaradi utrujenosti in nekaj malega nepaziljivosti mi je uspel ‘prodati’ zopet tehniko za 5 točk in tako se je tekma v Avstriji zame zaključila.

Rad bi poudaril, da izjemno nerad  komentiram sodnike in njihove zlovešče odločitve, toda v zadnjem času ne gre brez tega. Težko je, ker imajo sodniki od borbe do borbe različne, ’svoje’ kriterije za kazni, kar me je ze dvakrat stalo zmage na svetovnem pokalu. Toda, saj me poznate in moj način razmišljanja - glavo gor in gremo dalje!

Po tej tekmi sva s trenerko Olgo Štirbo prav posebej vadila posamezne prijeme, ki so se izkazali kot morebitna pomankljivost na Dunaju. Namen je bil seveda, da se čim bolje pripravim na nastop na tekmi v Pragi. Na Češkkem bi moral tekmovati minuli konec tedna, vendar mi je bolezen  nastop preprečila. Prejšnji teden sem tako tri dni preždel v postelji. Na pol zdrav se pa res ne moreš odfurat na tekmo …

Kakorkoli že, sedaj mi zdravje ponovno služi, moje misli pa so že usmerjene na treninge in priprave na Češkem in Madžarskem, ki se bodo odvijali v sredini marca.

Skupaj s klubskimi kolegi smo se 3. januarja udeležili treninga v Lignanu (Italija), kjer je svoj zelo glasen prihod napovedala ruska članska reprezentanca. In resnično so tam tudi bili. Čeprav morda trening na prvi pogled ni bil nič posebnega, sam gledam na zadevo drugače - že 3. januarja, takoj po praznikih, sem se lahko zagrabil z najboljsimi Rusi, ki so noslici evropskih, svetovnih in olimpijskih medalj. Na tem treningu smo že lahko na nek način ‘preverili’; kaj smo se novega naučili in ‘odnesli’ s priprav na Japonskem. Občutki niso bili slabi, edino nekoliko počasen sem bil po nekajdnevnem počitku med prazniki.

Slab teden kasneje, 9. januarja, sem nastopil na pokalu »Pohorski Bataljon« v Slovenski Bistrici, kjer so prvič uvedli novo pravilo, ki v napadu prepoveduje kakršnekoli prijeme z roko pod pasom (tekmovalec je v nasprotnem primeru kaznovan z diskvalifikacijo). Moram priznati, da sem imel z novim pravilom kar nekaj težav…. do finala sem nasprotnike odpravil dokaj gladko, v finalu pa me je napaka stala prvega mesta.

Sledile so priprave v Mittesillu (Avstrija), kjer se je zbrala praktično vsa elita evropskega juda. Na treh teniških igriščih prekritih z blazinami se je borilo preko 700 judoistov!!!
Pred državnim prvenstvom (23. januar) sem treniral še v Raurisu (prav tako Avstrija). Omenjena trening kampa sta že tradicionalno usidrana v moj januarski plan že vrsto let. Kot zanimivost – zadnjih osem let zapored praznujem rojstni dan, ki ga imam 20. januarja v Raurisu.  Priprave v Raurisu so v prvi vrsti namenjene mladincem in kadetom. Tako so dopoldanski treningi namenjeni večinoma vadbi tehnike, ki jo kažejo posamezni trenerji ali aktualni tekmovalci iz različnih držav, popoldan pa so na sporedu borbe…..

Na državnem prvenstvu sem se dobro odrezal, saj vse do finala nisem imel večjih težav, toda tiste prave forme še nisem čutil. V finalu mi je nasproti stal klubski kolega Jesenko Četić, s katerim se zelo dobro poznava, saj skupaj trenirava že dolgo časa. Potem ko sem v drugi minuti povedel na yuko, prednosti nisem več izpustil iz rok, kljub dvema zelo nevarnima napadoma Cetića. Na koncu sem se prvič veselil naslova državnega prvaka do 81 kg. 

To je bil moj četrti ‘obisk’ domovine juda. Tako sem leta 2003 nastopil na svetovnem prvenstvu v Osaki, konec leta 2004 sem treniral skoraj mesec dni na univezi Tsukuba in Tokai, zaradi odličnih rezultatov, ki so bili ‘posledica’ treninga sem se na Japonsko vrnil nato že maja 2005 vendar takrat trening ni dal tako dobrih rezultatov kot pred pol leta.

Trdno sem prepričan, da mi trening na Jponskem skoraj stoodstotno zagotavlja napredek, odvisno je le, v kolikšnem časovnem razmiku se posameznik ‘poslužuje’ obiska Japonske. Iz svojih izkušenj lahko povem, da sem bil po prvih pripravah na Japonskem leta 2004 v izjemni formi, saj je borba z Japonci nekaj popolnoma drugega kot borba z drugimi. Gre predvsem za klasične principe in tehniko juda, ki jih znajo Japonci bistveno bolje uporabljati kot ostali judoisti po svetu.

S kolego Matjažem Cerajem (+100 kg) sva se najprej udeležila velike nagrade »Cano Cup« v Tokiu, kjer sem prvič nastopil v kategoriji do 81 kg na tako visoki ravni. Za prvo borbo mi je žreb namenil Francoza Janinnea Antonia, ki je dober tekmovalec (sicer pa tako ali tako noben Francoz ni slab), toda vseeno sem ga premagal - predčasno z ipponom. V drugi borbi sem (opa!) naletel na kasnejšega zmagovalca, Britanca Burtona. Še nekaj sekund do konca nobeden od naju ni imel nobene prednosti oziroma sva oba prejela po tri shide (kazni), potem pa je odločilna, četrta kazen, na žalost najprej doletela mene. Ker nisem bil dovolj pazljiv pri prijemanju garda je Britanec prišel do prioritetnega garda – ni mi preostalo drugega, kot da se zelo očitno postavim v defenzivo. Sodniki so mojo potezo po najnovejših pravil takoj kaznovali z zadnjo kaznijo in zmago je odnesel Burton. Sam pa sem po tej izkušnji sklenil, da se dokončno posvetim tekmovanju v novi kategoriji – do 81 kilogramov!

Po končanem tekmovanju sva se udeležila štiridnevnih priprav v »KODOKANU«, ki velja za nekakšna zibelka juda (tam se enkrat tedensko zbere in treninra vsa japonska ’smetana’). Na pripravah so ostali praktično vsi tekmovalci, ki so nastopili na »Cano cupu«. Sledila je selitev na univerzo TSUKUBA, ki je na obrobju Tokia. Tam sva trenirala pod vodstvom dolgoletnega prvega moža japonske reprezentance, gospoda HIROTAKA OKADA. Vsak dan smo imeli ob 7. uri zjutraj najprej kondicijski trening, nakar je temu sledilo celo popoldne juda, večinoma so bile to borbe.

Na Japonskem me vedno znova očara njihova »mehkoba«, ki jo uporabljajo v borbi; gre za to, da resnično znajo uporabiti le toliko moči, kot jo je za določeno tehniko potrebne. Na drugi strani se večina Evropejcev in ostalih bori(mo) preveč na moč. Japonci so tudi hitrejši in medetm ko se človek privaja na njihov stil borjenja, se lahko nauči veliko stvari. Vadbo tehnike mi verjetno sploh ni treba izpostavljati - brez težav sem lahko vadil tehniko z Japoncem, ki je kar precej težji. Najbolj me je razveselilo, ker sem med bivanjem na Japonskem ponovno začutil tisto pravo motivacijo in željo po borbi, ki je mogoče že nekaj časa nisem občutil. V borbah sem užival, pa čeprav so bili treningi na trenutke naporni ‘za umret’. 

Ljubljanski judo klub Olimpija je osvojil naslov ekipnega državnega prvaka, potem ko je v polfinalu premagal Branik, v finalu pa še Duplek. V boju za tretje mesto je Impol premagal Branik Broker.

Na tekmi so se zbrale štiri najboljše ekipe iz predtekmovanja – Olimpija, Duplek, Impol in Branik Broker Maribor. V polfinalu sta se najprej udarila prvi in četrti klub po predtekmovanju, torej Olimpija in Branik. Zmagali smo MI, judoisti Olimpije, medtem ko sta se v drugem polfinalu pomerila drugo- in tretjeuvrščena po predtekmovanju, torej Duplek in Impol.

Za Olimpijo je to četrti naslov ekipnega prvaka v samostojni državi in jubilejni deseti, če stejemo še naslove iz nekdanje države, pri čemer je zanimivo, da so prvi naslov v samostojni Sloveniji Olimpiji priborili s svojimi nastopi še celo nekateri starši aktualnih državnih prvakov. Sedanja ekipa je prvič zasedla prestol leta 2007 - po dolgi prevladi Impola iz Slovenske Bistrice. Letos smo bili prvič tudi vodilni po predtekmovanju, zato smo tudi gostili ‘final four’ (zaključni turnir četverice), ki je potekal 5. decembra v telovadnici vojašnice Franca Rozmana Staneta.

V prvi postavi ekipe smo imeli zadnih 14 dni pred finalom kar precej težav s poškodbami in virozo, vendar smo se kljub vsemu dobro pripravili na nasprotnike. Seveda sta veliko vlogo, poleg tekmovalcev, pri tem odigrala tudi oba trenerja: Jaka Sluga ob Olgi Štirbi skrbi kot trener posebej za moštvena tekmovanja.  Trenerja sta tako pripravila vse možne taktične različice postavitve ekipe (s pomočjo Žana Logarja). A pred samim finalom je bilo stanje v ekipi vse prej kot rožnato; ključna tekmovalca sta imela težave s kolenom,  sam pa sem ‘fasal’ v torek vročino… Tako sem teden dni pred finalom opravil en sam trening.

Toda, sreča spremlja pogumne. Na prvem srečanju proti Braniku smo bili verjetno še nekoliko v krču, vendar smo vseeno strli njihov odpor v zadnji borbi, ko je Marko Petrič premagal Mitjo Erjavca. Zmagi za Olimpijo sva prispevala še Andraž in Sašo Jereb v kategorijah do 60 in 81 kg. Sledil je obračun med Duplekom in Impolom, kjer jeprvi precej gladko (s 5 proti 2 odpravil) Impol, kar je bil lep obet pred finalnim dvobojem.

Pred finalom so najprej sledile borbe za 3. mesto med Impolom in Branikom, zmage pa se je veselila ekipa Impola. Toda vrhunec dneva je predstavljal finalni duel med domačo Olimpijo in Duplekom.

Najprej je moj bratko Andraž v kategoriji do 60kg premagal Dorijana Jamniška in s tem že takoj na začetku prevesil tehtnico na stran našega, domačega kluba. V kategoriji do 66kg sta se pomerila Filip Mihalič (za domače) in Simon Mohorovič (Duplek), pri čemer je za favorita veljal slednji, saj je bil v rednem delu tekmovanja do tedaj še neporažen. A zmago je na koncu, nekoliko presenetljivo, ampak povsem zasluženo, slavil Mihaličc in Olimpija je tako vodila že z 2:0.

Sledil je obračun v kategoriji do 73 kg med Kranjcem (Olimpija) in Čehom (Duplek), ki ga je sebi v prid odločil Čeh, nato pa je napočil čas za boj v kategoriji do 81 kg, kjer sta si nasproti stala stara znanca Jesenko Četić (Olimpija) in Aljaž Sedej (Duplek). Četić je povedel z jukom, a je Sedej izenačil, malo proti koncu pa je Četić z učinkovito tehniko spravil Sedeja na hrbet in tako smo vodili s 3:1, za končno zmagoslavje pa smo potrebovali le še še eno zmago.

Tako sva se v kategoriji do 90kg udarila jaz in Mulec. Premagal sem ga z ipponom 10:0 priblizno v pol minute al pa celo v 20 sekundah.  Da je bilo veselje popolno, sta v kategorijah do 100 in nad 100kg za Olimpijo zmagi prispevala še Marko Petrič in Denis Štih, ki sta tekmece prav tako odpravila z ipponom 10:0. Seveda je bilo veselje nepopisno, še toliko bolj, ker smo imeli v klubu pred finalom kar nekaj težav in tako gladke zmage res nismo pričakovali, sploh pa ne z izidom 6:1.

Če pogledamo tehnične točke (60:10), lahko s ponosom zapišem, da že dolgo nobena ekipa v finalu ni dosegla takšnega končnega izida.
Rad bi poudaril, da je zmagal ekipni duh, ki pa je v Olimpiji nedvomno največji! Ponosni smo, saj nimamo niti enega borca kupljenega, kar je praksa pri drugih klubih. In kot bi to ne bilo dovolj - zmaga je bila še toliko slajša, ker smo po dolgih letih MI gostili finalni obračun in naslov tudi obranili drugič zapored in to na domačem terenu. Bil sem že kar na nekaj velikih tekmah, vendar tega finala ne bom nikoli pozabil! Bil je pač nekaj posebnega, ne glede na to, da je bila ‘le slovenska tekma’ in svojega zadovoljstva ob tem ne skrivam.

Veseli pa me tudi, da je tekmo snemala tudi televizija Šport klub in pripravila tudi reportažo v dolžini 120 minut, ki bo na sporedu v soboto, 12. decembra ob 15.45 uri in v nedeljo, 13. decembra ob 10.45  uri,  kar je še en lep uspeh za judo sam in njegovo popularizacijo v Sloveniji.

foto: ROK FERJAN